Avtor: Urednik
Dolgo nisem vedela, zakaj je analiza vode pravzaprav potrebna, ampak danes, ko imamo bazen nekaj let, vidim, da je to, kar obvezno in redno delo. Sicer še danes ne vem točno, kolikokrat se dela analiza vode, vem le to, da je voda vedno primerna, da se lahko jaz namakam v bazenu, kadar si želim. To je neka tehnična zadeva, ki jo ima mož pod kontrolo. Jaz imam druge stvari, ker če bi imela že to v mislih, ne vem, kako bi imela pod kontrolo ostale stvari.
Ravno včeraj se je delala recimo analiza vode in kljub temu da sem bila poleg in pila kavo ne vem, kaj mi je mož o tem razlagal Vem, da sem samo kimala in vse je bilo zmenjeno. Ampak glede na to, da je bila ura komaj osem zjutraj na soboto, verjetno po vseh teh letih ve, da jaz takrat še nisem v celoti funkcionirala. Tako, da je popolnoma njegova odločitev, ali se ni zavedal, da se je v resnici pogovarjal sam s seboj. Sicer je pa on popolnoma enak, ko jaz njemu razlagam o tem, kako sem naredila kakšno dobro kosilo. On enostavno ve, ali je bilo dobro ali ne ostalo ga pa ne zanima. Ve, da bo moral pomiti posodo, kar je pa zame čisto dovolj. Še dobro, da imava nekako tako dogovorjeno, da si večino del deliva.
Dobro, jaz mu res veliko ne morem pomagati pri fizičnih opravilih, lahko mu pa prinesem kaj, ko je kje na kakšni lestvi in se mu ne da iz nje zato, ker mu je zmanjkal en žebelj. Ko se dela analiza vode sem pa priznam popolnoma nekoristen element, vse dokler ne nastopi trenutek, ko dobim zeleno luč, da skočim v bazen. Se pa tolažim s tem, da mu je to morda tisto najbolj zanimivo, ko je analiza vode uspešno opravljena, ker res ne vem, kako, da potem še on ne gre takoj v bazen, ampak gre najprej popit kavo do konca.…
Rak velja za vrsto bolezni, pri kateri se celice nenadzorovano delijo. Sicer delitev celic v našem telesu pomeni povsem normalen proces, ampak le do te mere, kolikor je to normalno oziroma da se lahko starajoče celice fiziološko obnavljajo. Za rakave celice pa je značilno, da se njihova delitev sploh ne ustavi. Nenadzorovano se delijo naprej, pogosto se razraščajo v okoliško tkivo, preko limfnih in krvnih žil pa se lahko razširijo tudi v bolj oddaljene organe.
Sicer pa se bolezen rak lahko deli na več vrst. Vemo, da rak ni ena sama bolezen, saj predstavlja oznako ali ime za več kot 200 različnih vrst bolezni. Glede na to, v katerih organih nastanejo, jih razvrščamo v večje skupine. To so karcinomi, sarkomi, levkemije in limfomi.
Karcinomi nastanejo iz celic povrhnjic oziroma iz kože ali pa tkiv, ki obdajajo notranje organe. Sarkom rak nastaja iz kosti, maščobe, hrustanca, mišic, krvnih žil in še iz drugih vezivnih tkiv. V tkivih pa lahko vzniknejo levkemije. Iz celic imunskega sistema lahko nastane rak, ki se imenuje limfom ali multipli mielom.
Vrste preventiv za raka
Znane so tri vrste preventive za raka. To so primarna, sekundarna in terciarna. Primarna pomeni, da poskušamo bolezen rak preprečevati, in sicer z bolj zdravim načinom življenja. Sekundarna pomeni, da poskušamo raka čim bolj zgodaj odkriti.
Terciarna preventiva pa pomeni čim bolj kakovostno zdravljenje raka. To tudi pripomore k zmanjševanju umrljivosti. Lahko rečemo, da so nove metode zdravljenja bolezni rak precej dobro pripomogle k temu, da za rakom umre bistveno manj ljudi. Vse bolj pa se povečuje tudi skrb za kakovost življenja bolnikov po zdravljenju bolezni rak.
Zdravljenje je odvisno od vrste raka
Zdravljenje raka je predvsem odvisno od vrste bolezni. Prav tako tudi od razširjenosti in ne nazadnje tudi od stadija. Na sploh pa je zdravljenje bolezni rak lahko radikalno, paliativno in simptomatsko.
…
Verjetno vam je jasno, da se Izola restavracije niso pojavile kar same od sebe. V samo gradnjo ter projekt kot so Izola restavracije, ki smo ga skupaj z ekipo snovali leta, smo vložili vse svoje znanje, izkušnje in trud, ki ga ni mogoče opisati z besedami. Ideja, da začnemo gradnjo restavracij po vsej Sloveniji, se nam je v resnici porodila čisto slučajno. Z ekipo smo se vračali z gradbišča in čisto nepričakovano je tema nanesla na pogovor o željah, da si vsi želimo imeti lastno restavracijo.
Beseda se je hitro spremenila v konkretnejši pogovor in tako smo snovali projekt Izola restavracije, ki ga uspešno vodimo še danes. Zakaj smo izbrali prav ime Izola restavracije, je bilo zelo pogosto vprašanje, ki smo ga bili deležni tudi s strani domačih. Našo ekipo sestavljajo štirje Primorci in dva Gorenjca. Verjetno ste že sami prišli do odgovora, je tako. Vsem pa je skupno eno. Vsi obožujemo našo malo obalo in se vedno znova radi vračamo v zavetje morja. Nekako tako smo začeli ustvarjati zgodbo Izola restavracij, ki je še danes zelo uspešna. O negativnih dogodkih, s katerimi smo se pogosto srečevali na naši podjetniški poti, ne bomo zgubljali besed.
Vse izzive, ki so nam prišli na proti in nam otežili delo, jemljemo kot nujen del uspešne zgodbe. Priznamo pa, da smo se prav zaradi takih izzivov največ naučili, saj so nas hitro opozorili, kaj bi lahko še izboljšali, popravili in podobno. Vsakemu izmed vas bi svetovali, da ne izgubljate časa za premišljevanje, zakaj so se slabe stvari zgodile prav vam. Zgodile so se, tukaj so, treba jih je rešiti in pika. Na napakah se učimo, pravijo.
Mi se s tem se ne bi mogli bolj strinjati. Veseli bomo, če boste kdaj zavili v naše Izola restavracije, kjer koli po Sloveniji in nas na ta način podprli pri naši zgodbi, ki jo ustvarjamo prav za vas.…
Včasih sem sama redno skrbela za vse, danes pa raje določena opravila, kot so na primer tehnični pregledi, prepustim možu. Enkrat, ko sem morala iti sama, sem bila prav nervozna in takrat sem se odločila, da jaz na to ne bom hodila. Ko me je mož vprašal, zakaj, sem mu enostavno povedala, da se ne počutim dobro in ali je le možno, naj gre on.
Seveda je šel in še vsako leto bo šel, če bo le možno.
Ne vem, zakaj mi gredo tehnični pregledi tako na živce. Nikoli se nisem preveč zanimala, kako in kaj potekajo in zato mi je potem vedno nerodno, ker ne vem, kaj pričakovati. To je opravilo za moške in naj to počne moj mož.
Ne bom rekla, da ne znam prav nič o avtu, je pa res, da bi lahko vedela kaj več. Mene to res ne zanima. Najbolj sem videla, kako mi gre vse skupaj na živce, je bilo takrat, ko mi je pozimi zmanjkalo vode in sem morala peljati na bencinski servis, da kupim tekočino za stekla. Videlo se mi je, da ne znam kupiti tekočine za steklo in da niti ne vem, kam moram sedaj to naliti. Takrat mi je pomagal zaposleni na bencinskem servisu in bilo mi je precej nerodno.
No, zato so tehnični pregledi za moške, če niti ne znam dodati tekočine za steklo. Včasih, ko srečam katero prijateljico, ki obvlada vse, kar se tiče avta, nimam prav nič slabe vesti, da jaz ne znam nič in da bi gredo tehnični pregledi na živce. Sama sebi rečem, da vsi ljudje nismo za vse.
Tudi letos sem poslala moža, ker so tehnični pregledi bolj za moške. Večina se tam vidi moške, pridejo tudi ženske, ampak le tiste, ki morajo. Če je le možno vse ženske pošljejo svoje moške. …
Danes še kdaj pomislite, kako je bilo včasih, ko smo slikali in smo morali dlje časa čakati na razvijanje fotografij, da smo se videli na sliki. Šele takrat smo lahko rekli, da smo na sliki izpadli lepi, ali pa se sliki nasmejali.
Danes predvsem pogrešam te spontane slike, ki so nastajale, ker jih več ni. Danes so vse slike premišljene in preden se naredi razvijanje fotografij, se pregleda vsaka slika do podrobnosti. To mi danes ni všeč, sama bi šla kar nazaj s časom in živela v časih, ko smo na razvijanje fotografij čakali dlje časa.
Ko se sprehajam po plaži ali mestu, vidim punce, ki se nastavljajo in slikarijo in prav videti je, koliko slik se izbriše, preden je katera prava. Ne vem, ali so včasih toliko časa posvečali eni sliki. Danes se zna zgoditi, da se nekdo slika 1 uro, da dobi eno lepo sliko. To ni več normalno. Kje je tisti čas za druženje.
Ali pa izleti, kjer vsi držijo telefone v rokah in slikarijo. Jaz na izletih naredim nekaj fotografij in nato telefon pospravim. Doma naredim redno razvijanje fotografij, fotografije doložim v album in to je to.
Ko pa gledam svojo hčerko, ki nima niti ene razvite fotografije in ima vse slike samo na telefonu, pa se mi to ne zdi prav.
Posebej, če imate majhne otroke, ne pozabite na razvijanje fotografij, ko pridete z dopusta, ne dovolite, da imate slike samo na telefonu, ker vam bo kasneje žal. Saj razvijanje fotografij ni tako drago in tako boste imeli doma album, kjer boste lahko skupaj obujali spomine.
Meni osebno razvijanje fotografij pomeni ogromno, še kako rada v deževnih dneh vzamem v roke album s slikami in obujam spomine. Tega ne bi mogla, če bi slike imela samo na telefonu.
Ne pozabite na razvijanje fotografij.…
Nisem vedela, kako naj drugače dekoriram otroško sobo kakor, da mi samolepilna folija pomaga pri tem. Hčerka si je zelo želela, da bi na stenah imela pravljična drevesa in še ne vem, kaj vse. Ampak bolj, ko sem spraševala, ali kdo riše tudi po stenah, bolj sem ugotavljala, da to ne bo dobra rešitev. Kot prvo je malo takšnih, ki to znajo kot drugo, pa niso najbolj ugodni za mojo finančno zmogljivost. Seveda spoštujem, da je to umetniško delo in je cena čisto upravičena, ampak pri vseh stroških, ki jih imam, žal ne zmorem še tega. Ampak za vse se najde rešitev.
Na srečo sem imela načrt B in to je samolepilna folija, ki se dobi, v mnogo različnih dizajnih, pa še ugodna je. S hčerko sva skupaj izbrali modele, ki si jih želi imeti na stenah, nakup je bil opravljen ter težko pričakovana pošiljka na poti.
Kmalu sva naredili načrt katera samolepilna folija bo krasila, kateri del stene in lepljenje se je začelo, ob tem pa še mnogo zabave. Včasih, ko počneva, kaj podobnega s svojo hčerko prav pozabim na ves svet in se spomnim, kako je bilo včasih, ko sem bila tudi jaz brez obveznosti in skrbi. Moj mož si sicer najbrž misli, da sem zmešana, ampak mi je prav vseeno. Zdrava zabava je obvezen del življenja.
Po dveh dneh lepljenja nama ni ostala niti ena samolepilna folija hčerkina soba pa je bila pravi pravljični raj. Če sem iskrena, bi takoj imela tudi jaz za kakšen teden takšno sobo in v njej osvobodila otroka v sebi. Prav čudovito sobo ima. Po stenah so polepljena različna pravljična drevesa, metulji in različna pravljična bitja. Njena soba je še bolj barvita, kakor je bila in sedaj je tam prava oaza za ustvarjalna bitja.
Rešitev, ki jo je ustvarila samolepilna folija, je resnično še boljša, kakor sem pričakovala.…
Zobni kamen je pojav, ki je pravzaprav znan prav vsem. Vemo, da ga ni dobro imeti, a se večina prav dobro ne zaveda, da je lahko tudi škodljiv. Če smo nekoliko bolj natančni: zobni kamen sam po sebi ni škodljiv, a je odlično mesto za nabiranje bakterij, ki lahko povzročajo številne težave, ki so povezane z zdravjem.
Sicer pa je zobni kamen hrapav ter porozen, posledično je torej odlično gojišče za zadrževanje mehkih zobnih oblog.
Zakaj je zobni kamen treba redno odstranjevati
Za zobni kamen je zagotovo najbolje, da se redno ter temeljito odstranjuje. V nasprotnem primeru vsekakor lahko zelo kvari estetski izgled zob, sploh če se nabira na prednji strani zob. Prav tako zobni kamen slabi obzobna tkiva, povzroča krvavenje dlesni ter vodi v paradontozo. Povzroča zelo neprijeten ustni zadah, prav tako občutek nečistoče v ustih.
Poleg omenjenega zobni kamen onemogoča kakovost čiščenja zob, nastanek kariesa, in kar je izjemnega pomena: lahko je vzrok za številna resnejša sistemska obolenja.
V ustni votlini zobni kamen ne sme postati nekaj samoumevnega
Za marsikoga zobni kamen v ustih postane nekaj povsem samoumevnega, kar pa si še zdaleč ne bi smeli dovoliti. Potrebno ga je namreč redno ter temeljito odstranjevati. Mehke zobne obloge se lahko odstranjujejo samo z redno uporabo zobne ščetke ter ustne nitke. Kadar pa se mehke zobne obloge spremenijo v zobni kamen, zobna ščetka temu pojavu na žalost ne more biti več kos. Posledično takšnih oblog ne boste mogli več odstranjevati sami.
Kdo poskrbi za temeljito odstranjevanje zobnega kamna
Znano je, da vam zobni kamen na najbolj temeljit način lahko odstrani zobozdravnik ali pa ustni higienik. Priporočamo vam, da vsaj enkrat na leto pri svojem zobozdravniku preverite stanje v svoji ustni votlini in po potrebi zobni kamen tudi očistite. Tudi na takšen način boste izjemno dobro poskrbeli za svoje zdravstveno stanje.…
Že nekajkrat se mi je na nogi naredil vraščen noht, ki sem ga sicer rešila in je bilo nekaj časa vse v redu, žal se mi pa sem ter tja še vedno pojavi. Na srečo ga sicer znam hitro odpraviti, je pa vsekakor neprijetno kakšen teden.
Žal se mi pa tokrat vraščen noht naredil v popolnoma neprijetnem trenutku. Že nekaj časa imam planiran izlet ravno na jutrišnji dan. Še dobro sicer, da ne gremo v kakšne strm hrib saj bi to morala odpovedati. Gor bi morda še nekako šlo, dol pa zagotovo ne saj prsti mnogo močneje pritiskajo na sprednji del čevlja. Ta izlet je sicer bolj po ravnini in nekaj malega po manjših vzpetinah in to je to. V vsakem primeru pa vem, da me bo vraščen noht vseeno bolel in zato tudi po tihem razmišljam, da odpovem. Kljub temu da sem se zelo veselila, saj moram vsaj dvakrat na mesec nekam v naravo za dlje časa, če ne, nisem srečna. Najneverjetneje je si bom pripravila kopel s kamilicami in namazala s kakšno aloje vero. To mi še najbolj pomaga. Vsekakor pa upam, da me vraščen noht ne bo preveč motil, saj na srečo ni popolnoma sveža rana, ker sem že vse uredila pred nekaj dnevi, ko se je vse začelo. Tako, da lahko, da bo jutri že skoraj vse v redu. Res je nadležno, ko se pojavi vraščen noht in ko boli nekaj dni in skoraj nič ne pomaga. Vem, da se mora zaceliti rana in potem je skoraj v redu že. Bom pa zagotovo šla še h kakšnemu specialistu, da to poskusim rešiti na dolgi rok.
Vseeno bom šla na izlet. V najslabšem primeru lahko prekinem pot in grem nazaj. Palice za hojo imam tako, da se bom že nekako znašla. Mi je preveč težko, da tako lep izlet zamudim zato, ker imam vraščen noht nekako, verjamem, da bo do jutri že vse zaceljeno.…
Tega sedaj nimam več, ker babice več ni med nami, a zagotovo bo spomin nanjo vedno ostal. Kadarkoli sem prišla do nje, me je čakalo nekaj za pojesti in ta njen topel nasmeh, nikoli ni tarnala, da mora kuhati, vedno je bila nasmejana in tako je tudi njena kuhinja imela nekaj več.
Spominjam se svojih študijskih let, ko sem se pogosto oglasila pri njej. Tako zelo je bila vesela, če sem prišla k njej, jaz pa sem si vedno zanjo vzela čas. Že od malega sem bila vedno pri njej, cele poletne počitnice, tako zelo sem jo imela rada, njena kuhinja je vedno dišala, če ne po glavni jedi, pa so sladicah. Tudi te je znala pripraviti še kako dobre.
Včasih, ko sem prišla do nje in sva skupaj pojedli kosilo, sva še klepetali dve uri, ona mi je vedno dala kakšne pameten življenjski nasvet. Veliko je prestala in tako mi je pomagala preko svojih izkušenj. Rada sem jo poslušala. Najraje pa sem imela, ko sem jo peljala do trgovine. Tako sva skupaj nabavili vse potrebno in potem vedno šli v gostilno na pijačo. Teh pijač ne bom nikoli pozabila. Lepo mi je bilo z njo in močno jo pogrešam, kot da mi nekaj manjka. Njena kuhinja je bila nekaj posebnega.
Še danes si sama naredim kakšno jed, ki sem jo jedla pri njej, kajti njena kuhinja mi bo ostala v spominu in prav tako vsi njeni obroki.
Res mi je bilo najlepše to, da vedno, ko sem prišla k njej, je bila nasmejana in nikoli ni bila tečna in nervozna. Ta njena kuhinja je imela vonj po njenih jedeh in po njej. Težko mi je bilo, ko ni bilo več. Te bolečine ne moreš predelati, saj jaz ne. …
Danes smo šli na sprehod oziroma kar na pohod. Že zjutraj sem vzela en Aspirin z vitamin c, ker sem se počutila nekako brez energija. Predvidevala sem, da mi manjka vitamin c, pa tudi slabo vreme zadnjih dni, mislim, da ni dobro vplivalo name.
Zjutraj je bilo tudi malo čudno vreme, pa tudi napoved ni bila najbolj obetavna. Pa vendar se je kmalu vreme začelo jasniti, radarska slika je kazala nekoliko izboljšanja in odločili smo se, da gremo na pohod. Otroka sta že zavijala z očmi, meni se po pravici povedano tudi ni dalo, prvič zaradi slabega počutja, drugič pa imam ogromno dela za postoriti doma. Ampak čas, ki ga preživimo z družino, je neprecenljiv, zato sem vzela Aspirin z vitamin c in se odpravila.
Pot ni težka, vendar je kar hud vzpon, zato je energija še kako potrebna. Brez vitamin c bi najverjetneje še težje premagala vzpon. Ko smo prišli na vrh, smo ugotovili, da je koča zaprta, ker so predvidevali oziroma je bila zelo slaba vremenska napoved. K sreči smo imeli nekaj vode še s seboj, a mi je manjkalo tisto nekaj za energijo. Še dobro, da sem doma popila dodatek vitamin c in pojedla banano. S seboj nimam navade nositi nekaj kaloričnega, ker je čez vikend odprta koča in si največkrat privoščimo štrudelj. Tokrat pa bomo morali s hriba, brez priboljška.
Ko smo zavili z vrha, sem zagledala na tleh Aspirin z vitamin c in ga pobrala. Malo sem bila začudena, saj se ne spomnim, da bi vitamin c vzela s seboj, a sem nekako prepričana, da sem ga izgubila ravno jaz. Sedaj ga ne bom vzela, saj se ne počutim tako slabo, pa tudi energije mi ne bo dal. Saj bomo hodili navzdol in je ne bom toliko potrebovala. Mogoče mi bo pa vitamin c prišel prav, ko bomo prišli domov, saj me velikokrat po napornem pohodu, boli glava.…