Author: Urednik
Že kar nekaj časa se odločam med različnimi športnimi vadbami in skrajni čas je, da izberem tisto pravo. A kaj, ko jih je dandanes toliko, da ne veš, katero izbrati. Seveda sem prav vse športne vadbe tudi obiskala, saj sem le na ta način prišla do odgovora, kako vadba sploh poteka. Najbolj me je skrbelo, da določenim vadbam ne bom kos, a to so bili le predsodki v moji glavi.
Saj ne, da bi se hvalila, vendar mi je šlo res odlično, presenetila sem samo sebe, priznam. Zares odličen občutek, ko pozitivno presenetiš sam sebe in si dokažeš, česa vsega si sposoben. Mene takšni občutki zelo osrečijo, pa vas? Sem tudi človek, ki ne potrebuje pohval drugih ljudi. Največ mi pomeni, če sama sebi dokažem, kaj vse zmorem, to je tisto, kar me bogati in žene naprej, da sprejemam izzive življenja. Po dobrih dveh mesecih izbiranja, katera vadba bi bila najbolj primerna zame sem na koncu le izbrala eno. Vadbo, ki sem jo izbrala, bi lahko opisala kot kombinacijo borilnih veščin ter fitnes elementov. Moč in vzdržljivost sta vodilo pri teh dveh športih.
Brez problema, moči mi ne manjka, trme imam pa za izvoz, si rečem sama pri sebi in se zasmejem. Verjetno se sprašujete, zakaj sem izbrala prav ti dve vadbi? Borilne veščine mi bodo pomagale sprostiti notranjo napetost in me oddaljile od skrbi, fitnes elementi pa bodo poskrbeli, da bo moje telo v ustrezni fizični pripravljenosti. Tako nekako sem si vse skupaj zamislila. Upam, da se ne motim.…
Ne dolgo nazaj sem srečala sošolko iz osnovne šole, na katero imam hecen spomin na njene obrvi, ker je imela res nevšečno izkušnjo. Bila je namreč kadilka in en petek, ko so bili zunaj, si je po nesreči zažgala vse obe obrvi, ker se ji je vžigalnik pokvaril. Ker takrat še ni bilo mnogo ličil na voljo za obrvi, je skoraj ene mesec prihajalo v šolo brez njih, preden so ji zrasle nazaj.
Še bolj hecno je pa to, da ona ni edina, ki jo poznam, da si je to naredila. Sem pa edino njo videla v celotnem procesu tega in iskreno ne vem, če si bom kdaj izbrisala to sliko iz glave. Sem zelo sočustvovala z njo, ampak vseeno je bil prizor vedno smešen. Če bi se meni to zgodilo, bi se zagotovo še sebi smejala, in si kaj čudnega narisala tam, kjer so bile obrvi, pa tudi če bi bilo še bolj čudno. Ne vem, ali bi bila tako pogumna, kakor je bila ona, da je potem skoraj brez obrvi hodila v šolo. Jaz ne bi.
Ko sva se srečali, sva bil tako veseli ena druge, da da sva se takoj objeli. Ker sva obe imeli dovolj časa, sva se odločili, da greva na kavo v bližnjo kavarno. Res je bilo prijetno, ko sva malce obujali spomine na najine dogodivščine iz srednje šole. Res sva bili takrat zelo tesni prijateljici in kar žal mi je, da nisva več toliko v navezi, ampak nimamo kaj. Takšno je življenje. Ko prideš iz šole, se začne življenje, ki nas lahko popolnoma oddalji, saj smo večino časa povezani s sodelavci in z družino, ki si jo ustvarimo. Za kakršna koli druga druženja pa žal nimamo več časa. Mislim, da pa naju bo vedno nekaj povezovalo in če ne drugega imam zanimivo zgodbo, kjer so glavna tema obrvi, ki jo lahko delim, da koga nasmejim.
…
So tudi vas že zmotile hiperpigmentacije kože oziroma temne pege? To je bilo vprašanje, ki mi ga je zastavil dermatolog danes na jutranjem pregledu. Že kar nekaj časa imam težave s kožnimi nepravilnostmi, ki so načele mojo samozavest. Akne, komedoni in pa druge nepravilnosti, me pošteno motijo. Saj veste, kako je to pri nas najstnikih. Odločila sem se, da je skrajni čas, da obiščem nekoga, ki mi bo pomagal rešiti te težave.
Že takoj ob vstopu, mi dermatolog zastavi vprašanje, ali na posvet prihajam zaradi hiperpigmentacije kože ali česa drugega. Seveda sem takoj ob zastavljenem vprašanju le debelo pogledala in ostala brez besed. Priznam, da sem prvič slišala za to, kaj naj bi hiperpigmentacije kože pravzaprav bile. Če sem iskrena, si nisem nikoli mislila, da so temne lise, ki jih poimenujemo hiperpigmentacije kože, prisotne na mojem obrazu. Moja prva reakcija je bila seveda šok. To je opazil tudi dermatolog, ki se je reakciji le nasmehnil. Kmalu za tem je začel z razlago, kaj so hiperpigmentacije kože, kako nastanejo, kako jih zdravimo in seveda najbolj pomembno, da ne predstavljajo nikakršne nevarnosti. Gre za poškodbo kože, ki se kaže v obliki temnih peg. Lahko si predstavljate, kako sem si oddahnila, ko sem izvedela to informacijo.
Po dobri uri pogovora sva prišla do zaključka, da bova temne lise odstranila z laserjem. Dermatolog me je potolažil in mi povedal, da je poseg neboleč in hiter. Po samem posegu je ključna predvsem ustrezna nega, da se poškodovana kožna bariera ponovno obnovi. Napotke, kako bo potekalo vse skupaj, bom dobila na naslednjem pregledu. Vsekakor sem z obravnavo ter celotno prvo izkušnjo pri dermatologu zelo zadovoljna, saj je ekipa zelo lepo poskrbela zame in mi podala kup koristnih informacij ter nasvetov. Svetujem pa vam, da ste tudi vi pozorni na hiperpigmentacije kože, saj se te lahko sčasoma večajo in večajo.…
Če nismo že prej skrbeli za svoje telo s telovadbo, so srednja leta zagotovo zadnji čas, da za to poskrbimo. Sam sem bil v mladosti športnik, potem pa sem se zanemaril do te mere, da sem pri 40 letih imel polno bolečin in še sam nisem vedel, od kod izvirajo. Seveda vsi najprej pomislimo na zdravnika, a pri zdravniku večino dobiš protibolečinske tablete, kar pa ni rešitev.
Tega se me zavedal tudi sam. Ko sem začel premišljevati, kako bom začel skrbeti za sovje telo, sem se zavedal, da časovno ne bom zmogel, da bi se vpisal v kakšni klub ali hodil na fitnes. Preostalo mi je to, da začnem telovaditi doma. Moral sem še samo najti primerni čas in to je bilo zjutraj.
Tako sem začel telovaditi zjutraj. Ker sem najprej začel telovaditi tako, da sem delal na mišični masi, sem kar hitro videl, da bolečine ostajajo. Rešitev so bile raztezne vaje. Ko sem začel s temi vajami, pa se je vse spremenilo. Videl sem, da je najboljše, če znate poslušati sovje telo. Telo vam bo vedno povedalo, ali delate prav ali ne.
Tako so me raztezne vaje rešile bolečin. Sam danes rečem, da sem hvaležne, da sem v srednjih letih začutil bolečine, ker sem tako začel še zadnji čas skrbeti za svoje zdravje. Danes vem, kako se človek počuti, ko ne telovadi in kako se počuti človek, ko vsak dan telovadi.
Jutranja telovadba je priporočljiva za vse, kajti tako svoje telo raztegnemo in poskrbimo, da se čez dan boljše počutimo.
…
Medtem ko sem bila na kavi s sosedo, sva se čisto vrgli v pogovor o tem, kdaj je odstranjevanje znamenj smiselno in kdaj ne. Po poklicu je namreč dermatologinja in zelo pogosto ima na pregledu ljudi, ki se morajo odločiti za odstranjevanje znamenj, bodisi zaradi preventivnih ali pa tudi estetskih razlogov.
Povedala mi je, da se pri njih oglasi kar veliko ljudi, ki ne vedno točno kaj bi storili z znamenji, ki jih imajo. Nekateri jih imajo kje, kjer jih moti, drugi so zaskrbljeni, ker so se spremenila. Nekako sva ugotovili, da v koliko znamenje ni nevarno, je potem čisto odvisno od posameznika, ali se odloči za odstranjevanje znamenj ali ne, ker ni nujno, a se kljub vsemu lahko uredi. Večji problem je pri znamenjih, ki so se izkazala za nevarna in se morajo hitro odstraniti v upanju, da je bilo vse dovolj zgodaj odkrito.
Še dobro, da nikoli nisem imela teh težav. Pa tudi nikogar ne poznam, ki bi se s tem moral ukvarjati kadarkoli v življenju. Sem pa izvedela, da takšnih ljudi, ki se odločajo za odstranjevanje znamenj, ni malo, ne glede na to, da nikogar ne poznam. No, če ne drugega vsaj vem, da to nič ne boli, ker se dela z laserjem in skoraj ni več kirurškega odstranjevanja znamenj. Vsaj nekaj, v primeru, da se mi pojavi kje kakšno znamenje, ki bo moralo proč, da bom zelo hitro pri njej v ordinaciji, pripravljena, da se vse hitro uredi. Če bi zvedela še, da to peklensko boli potem, bi bila verjetno to kar večja težava.
Niso mi všeč bolečine osredotočene na eno meso, ker so enostavno preveč nadležne. Se mi pa dozdeva, da je bilo kirurško odstranjevanje znamenj kar precej boleče in verjetno je tudi trajalo nekaj časa, da se pozdravi, tako, da še dobro, da tega ni več.
…
Dolgo nisem vedela, zakaj je analiza vode pravzaprav potrebna, ampak danes, ko imamo bazen nekaj let, vidim, da je to, kar obvezno in redno delo. Sicer še danes ne vem točno, kolikokrat se dela analiza vode, vem le to, da je voda vedno primerna, da se lahko jaz namakam v bazenu, kadar si želim. To je neka tehnična zadeva, ki jo ima mož pod kontrolo. Jaz imam druge stvari, ker če bi imela že to v mislih, ne vem, kako bi imela pod kontrolo ostale stvari.
Ravno včeraj se je delala recimo analiza vode in kljub temu da sem bila poleg in pila kavo ne vem, kaj mi je mož o tem razlagal Vem, da sem samo kimala in vse je bilo zmenjeno. Ampak glede na to, da je bila ura komaj osem zjutraj na soboto, verjetno po vseh teh letih ve, da jaz takrat še nisem v celoti funkcionirala. Tako, da je popolnoma njegova odločitev, ali se ni zavedal, da se je v resnici pogovarjal sam s seboj. Sicer je pa on popolnoma enak, ko jaz njemu razlagam o tem, kako sem naredila kakšno dobro kosilo. On enostavno ve, ali je bilo dobro ali ne ostalo ga pa ne zanima. Ve, da bo moral pomiti posodo, kar je pa zame čisto dovolj. Še dobro, da imava nekako tako dogovorjeno, da si večino del deliva.
Dobro, jaz mu res veliko ne morem pomagati pri fizičnih opravilih, lahko mu pa prinesem kaj, ko je kje na kakšni lestvi in se mu ne da iz nje zato, ker mu je zmanjkal en žebelj. Ko se dela analiza vode sem pa priznam popolnoma nekoristen element, vse dokler ne nastopi trenutek, ko dobim zeleno luč, da skočim v bazen. Se pa tolažim s tem, da mu je to morda tisto najbolj zanimivo, ko je analiza vode uspešno opravljena, ker res ne vem, kako, da potem še on ne gre takoj v bazen, ampak gre najprej popit kavo do konca.…
Rak velja za vrsto bolezni, pri kateri se celice nenadzorovano delijo. Sicer delitev celic v našem telesu pomeni povsem normalen proces, ampak le do te mere, kolikor je to normalno oziroma da se lahko starajoče celice fiziološko obnavljajo. Za rakave celice pa je značilno, da se njihova delitev sploh ne ustavi. Nenadzorovano se delijo naprej, pogosto se razraščajo v okoliško tkivo, preko limfnih in krvnih žil pa se lahko razširijo tudi v bolj oddaljene organe.
Sicer pa se bolezen rak lahko deli na več vrst. Vemo, da rak ni ena sama bolezen, saj predstavlja oznako ali ime za več kot 200 različnih vrst bolezni. Glede na to, v katerih organih nastanejo, jih razvrščamo v večje skupine. To so karcinomi, sarkomi, levkemije in limfomi.
Karcinomi nastanejo iz celic povrhnjic oziroma iz kože ali pa tkiv, ki obdajajo notranje organe. Sarkom rak nastaja iz kosti, maščobe, hrustanca, mišic, krvnih žil in še iz drugih vezivnih tkiv. V tkivih pa lahko vzniknejo levkemije. Iz celic imunskega sistema lahko nastane rak, ki se imenuje limfom ali multipli mielom.
Vrste preventiv za raka
Znane so tri vrste preventive za raka. To so primarna, sekundarna in terciarna. Primarna pomeni, da poskušamo bolezen rak preprečevati, in sicer z bolj zdravim načinom življenja. Sekundarna pomeni, da poskušamo raka čim bolj zgodaj odkriti.
Terciarna preventiva pa pomeni čim bolj kakovostno zdravljenje raka. To tudi pripomore k zmanjševanju umrljivosti. Lahko rečemo, da so nove metode zdravljenja bolezni rak precej dobro pripomogle k temu, da za rakom umre bistveno manj ljudi. Vse bolj pa se povečuje tudi skrb za kakovost življenja bolnikov po zdravljenju bolezni rak.
Zdravljenje je odvisno od vrste raka
Zdravljenje raka je predvsem odvisno od vrste bolezni. Prav tako tudi od razširjenosti in ne nazadnje tudi od stadija. Na sploh pa je zdravljenje bolezni rak lahko radikalno, paliativno in simptomatsko.
…
Verjetno vam je jasno, da se Izola restavracije niso pojavile kar same od sebe. V samo gradnjo ter projekt kot so Izola restavracije, ki smo ga skupaj z ekipo snovali leta, smo vložili vse svoje znanje, izkušnje in trud, ki ga ni mogoče opisati z besedami. Ideja, da začnemo gradnjo restavracij po vsej Sloveniji, se nam je v resnici porodila čisto slučajno. Z ekipo smo se vračali z gradbišča in čisto nepričakovano je tema nanesla na pogovor o željah, da si vsi želimo imeti lastno restavracijo.
Beseda se je hitro spremenila v konkretnejši pogovor in tako smo snovali projekt Izola restavracije, ki ga uspešno vodimo še danes. Zakaj smo izbrali prav ime Izola restavracije, je bilo zelo pogosto vprašanje, ki smo ga bili deležni tudi s strani domačih. Našo ekipo sestavljajo štirje Primorci in dva Gorenjca. Verjetno ste že sami prišli do odgovora, je tako. Vsem pa je skupno eno. Vsi obožujemo našo malo obalo in se vedno znova radi vračamo v zavetje morja. Nekako tako smo začeli ustvarjati zgodbo Izola restavracij, ki je še danes zelo uspešna. O negativnih dogodkih, s katerimi smo se pogosto srečevali na naši podjetniški poti, ne bomo zgubljali besed.
Vse izzive, ki so nam prišli na proti in nam otežili delo, jemljemo kot nujen del uspešne zgodbe. Priznamo pa, da smo se prav zaradi takih izzivov največ naučili, saj so nas hitro opozorili, kaj bi lahko še izboljšali, popravili in podobno. Vsakemu izmed vas bi svetovali, da ne izgubljate časa za premišljevanje, zakaj so se slabe stvari zgodile prav vam. Zgodile so se, tukaj so, treba jih je rešiti in pika. Na napakah se učimo, pravijo.
Mi se s tem se ne bi mogli bolj strinjati. Veseli bomo, če boste kdaj zavili v naše Izola restavracije, kjer koli po Sloveniji in nas na ta način podprli pri naši zgodbi, ki jo ustvarjamo prav za vas.…
Včasih sem sama redno skrbela za vse, danes pa raje določena opravila, kot so na primer tehnični pregledi, prepustim možu. Enkrat, ko sem morala iti sama, sem bila prav nervozna in takrat sem se odločila, da jaz na to ne bom hodila. Ko me je mož vprašal, zakaj, sem mu enostavno povedala, da se ne počutim dobro in ali je le možno, naj gre on.
Seveda je šel in še vsako leto bo šel, če bo le možno.
Ne vem, zakaj mi gredo tehnični pregledi tako na živce. Nikoli se nisem preveč zanimala, kako in kaj potekajo in zato mi je potem vedno nerodno, ker ne vem, kaj pričakovati. To je opravilo za moške in naj to počne moj mož.
Ne bom rekla, da ne znam prav nič o avtu, je pa res, da bi lahko vedela kaj več. Mene to res ne zanima. Najbolj sem videla, kako mi gre vse skupaj na živce, je bilo takrat, ko mi je pozimi zmanjkalo vode in sem morala peljati na bencinski servis, da kupim tekočino za stekla. Videlo se mi je, da ne znam kupiti tekočine za steklo in da niti ne vem, kam moram sedaj to naliti. Takrat mi je pomagal zaposleni na bencinskem servisu in bilo mi je precej nerodno.
No, zato so tehnični pregledi za moške, če niti ne znam dodati tekočine za steklo. Včasih, ko srečam katero prijateljico, ki obvlada vse, kar se tiče avta, nimam prav nič slabe vesti, da jaz ne znam nič in da bi gredo tehnični pregledi na živce. Sama sebi rečem, da vsi ljudje nismo za vse.
Tudi letos sem poslala moža, ker so tehnični pregledi bolj za moške. Večina se tam vidi moške, pridejo tudi ženske, ampak le tiste, ki morajo. Če je le možno vse ženske pošljejo svoje moške. …
Danes še kdaj pomislite, kako je bilo včasih, ko smo slikali in smo morali dlje časa čakati na razvijanje fotografij, da smo se videli na sliki. Šele takrat smo lahko rekli, da smo na sliki izpadli lepi, ali pa se sliki nasmejali.
Danes predvsem pogrešam te spontane slike, ki so nastajale, ker jih več ni. Danes so vse slike premišljene in preden se naredi razvijanje fotografij, se pregleda vsaka slika do podrobnosti. To mi danes ni všeč, sama bi šla kar nazaj s časom in živela v časih, ko smo na razvijanje fotografij čakali dlje časa.
Ko se sprehajam po plaži ali mestu, vidim punce, ki se nastavljajo in slikarijo in prav videti je, koliko slik se izbriše, preden je katera prava. Ne vem, ali so včasih toliko časa posvečali eni sliki. Danes se zna zgoditi, da se nekdo slika 1 uro, da dobi eno lepo sliko. To ni več normalno. Kje je tisti čas za druženje.
Ali pa izleti, kjer vsi držijo telefone v rokah in slikarijo. Jaz na izletih naredim nekaj fotografij in nato telefon pospravim. Doma naredim redno razvijanje fotografij, fotografije doložim v album in to je to.
Ko pa gledam svojo hčerko, ki nima niti ene razvite fotografije in ima vse slike samo na telefonu, pa se mi to ne zdi prav.
Posebej, če imate majhne otroke, ne pozabite na razvijanje fotografij, ko pridete z dopusta, ne dovolite, da imate slike samo na telefonu, ker vam bo kasneje žal. Saj razvijanje fotografij ni tako drago in tako boste imeli doma album, kjer boste lahko skupaj obujali spomine.
Meni osebno razvijanje fotografij pomeni ogromno, še kako rada v deževnih dneh vzamem v roke album s slikami in obujam spomine. Tega ne bi mogla, če bi slike imela samo na telefonu.
Ne pozabite na razvijanje fotografij.…