Oznaka: morje
Mislila sem, da me bo pot peljala mimo popolnoma drugega objekta, ampak, ker sem malce zašla je bila tam hiša na obali, namesto zelo velik travnik, kjer so običajno konji. Nisem iz tega konca in ne poznam dobro poti. Vseeno sem pa mislila, da vsaj malce bolj poznam ta del obale.
Na srečo nisem zgrešila veliko. Ko sem pogledala na navigacijo, sem videla, da sem komaj en kilometer proč od poti, ki sem jo imela v načrtu. Zelo sem si želela videti konje, zato sem se odpravila proti tisti poti. Preden sem odšla, sem si pa malce bolje ogledala kakšna je ta hiša na obali, ker sem jo tudi prvič videla. V resnici je bila to zapuščena hiša, ki je verjetno že zelo dolgo ni nihče obiskal.
Meni je bila hiša na obali, prav simpatična, in če bi imela dovolj denarja, bi zagotovo investirala vanjo in jo prenovila. Vseeno ni bila v slabem stanju. Ne vem, kakšna je znotraj, ampak od zunaj je hiša na obali, videti še kar v redu. Ampak zagotovo nimam tega denarja in časa. Vseeno se mi zdi, da bi bil tak strošek večji, kot če bi se zgradila popolnoma nova hiša.
Ko sem se nagledala tega, kar je nudila hiša na obali, sem se odpravila proti travniku, ki ga želim obiskati. Čeprav je delovalo, kot da bom zamudila dnevno svetlobo in bom morala nazaj po asfaltirani in osvetljeni cesti, sem se opravila proti prvotnemu cilju. Medem, ko sem hodila proti travniku, sem videla prav lep sončen zahod. Takrat sem vedela, da bom tja prišla, ko bo že skoraj tema in vprašanje, ali bodo konji še zunaj. Lahko tudi, da jih danes ni, ker ni bilo najlepše vreme sedaj nekaj dni. Ko sem hodila po ozki poti čez travnike, sem se nekajkrat spomnila na to, kako bi bila hiša na obali, lahko res lepa in kako res škoda, da je nihče, ne obnovi. …
Si predstavljate, da ste celi dan na barki ali čolnu izpostavljeni soncu, kakšni pridete zvečer domov, prav zato so senčila tista, ki vas zavarujejo proti soncu, kajti sonce je danes škodljivo in moramo vedeti, koliko se lahko izpostavljamo. Ne rečem, da ne smemo biti na soncu, v bistvu na soncu moramo biti da dobimo vitamin D, vendar v pravilnih urah, drugače pa nas naj senčila zavarujejo.
Vsak se veseli, da bo na barki užival, se vozil po morju in se sprostil, vendar vsaka barka mora imeti senčila, ker drugače bomo na njej zdržali samo en dan. Mi smo šli na barko, ki je bila prekrasna, sama ureditev barke je bila zelo elegantna, vse je bilo novo, zunaj pa si lahko posedel, ker so bila montirana senčila. Jaz sem se včasih kar raje malo nastavila sončku, no gledala sem koliko je ura in da me ne opeče preveč, kajti zavedala sem se, da bom celi dan na barki in da se je potrebno čuvati.
Najlepše na barki pa mi je bilo, ko smo jedli. Tako smo se ustavili nekje zunaj na morju, okoli nas je bilo kristalno čisto in mirno morje, miza je bila obložena z morsko hrano in pijačo, nismo pa pozabili da so nam senčila vse skupaj polepšala, kajti hrana in pijača, kakor tudi mi, smo bili v senčki sredi dneva in uživali v hrani.
Ne vem, kaj bi bilo, če ne bilo senčila na barki, potem bi se morali skriti pred soncem, prav tako bi morali jesti v barki in sigurno ne bi morja tako doživeli, kot smo ga sedaj. Moram reči, da senčila res na barki naredijo piko na i, kajti biti na sredini morja in ne imeti senčila na barki to ne gre in ste lahko na barki samo kakšne dve uri.
…
Prestavim bom gore in hribe, enkrat bom prišel do nepremičnine Portorož to vem in to bom dosegel. Nikoli mi ni bilo poslano z rožami, vedno sem se moral boriti sam in ni mi bilo težko, edino kar me teži je da človek od nule ne more tako hitro uspeti, kot si želi, leta pa še kako hitro tečejo, če bi le lahko ustavil čas in takrat delal ko t norec, da bi potem še lahko imel čas uživati v življenju to, kar sem prigaral. Od nekdaj mi je bil Portorož prekrasni kraj in nepremičnine Portorož žal nedostopne, ker so cene teh nepremičnin res visoke.
Nisem pa nikoli obupal nad to idejo, da pa bom enkrat živel v tem kraju in tudi moja družina. Ko tako pogledam nazaj, vidim, da mi gre po planih, dobil sem žensko mojega življenja, dobil sem otroka in srečni smo skupaj, prišel bom do nepremičnine Portorož, to sem si vedno tudi želele, želel sem iti po svoji poti uspeha, kar mi danes počasi uspeva, vendar grem proti temu in to je bistveno.
Imam pa še ta zadnji cilj in to je nepremičnina Portorož, za katero sem po eni strani hvaležen, da je še nimamo, ker drugače ne bi imel toliko motivacije, kot jo imam danes in vsak naslednji dan, ker mi to daje energijo in nepremičnine Portorož me vlečejo naprej, to je moj cilj in prav zato mi ni težko delati, delati, delati.
Veste na kaj pa sem najbolj ponosen, da bom uspel čisto sam, nikoli mi nihče ne bo mogel reči, da sem mamim sin, ali da so mi stvari bile podarjene, vse sem naredil čisto sam iz čiste nule. Danes že imam sliko v glavi, kako bom v Portorožu živel in nepremičnine Portorož so mi vedno bolj dostopne, nisem več daleč, lahko bi si že kakšno manjšo, ki je cenovno ugodna privoščil, vendar to še ni to, jaz imam cilj, da pridem do nepremičnine Portorož takrat, ko si bom lahko privoščil novo, veliko z pogledom na morje. …