Kuhinja moje babice, v kateri je vedno dišalo po slastnih domačih jedeh

Tega sedaj nimam več, ker babice več ni med nami, a zagotovo bo spomin nanjo vedno ostal. Kadarkoli sem prišla do nje, me je čakalo nekaj za pojesti in ta njen topel nasmeh, nikoli ni tarnala, da mora kuhati, vedno je bila nasmejana in tako je tudi njena kuhinja imela nekaj več.

Spominjam se svojih študijskih let, ko sem se pogosto oglasila pri njej. Tako zelo je bila vesela, če sem prišla k njej, jaz pa sem si vedno zanjo vzela čas. Že od malega sem bila vedno pri njej, cele poletne počitnice, tako zelo sem jo imela rada, njena kuhinja je vedno dišala, če ne po glavni jedi, pa so sladicah. Tudi te je znala pripraviti še kako dobre. 

Včasih, ko sem prišla do nje in sva skupaj pojedli kosilo, sva še klepetali dve uri, ona mi je vedno dala kakšne pameten življenjski nasvet. Veliko je prestala in tako mi je pomagala preko svojih izkušenj. Rada sem jo poslušala. Najraje pa sem imela, ko sem jo peljala do trgovine. Tako sva skupaj nabavili vse potrebno in potem vedno šli v gostilno na pijačo. Teh pijač ne bom nikoli pozabila. Lepo mi je bilo z njo in močno jo pogrešam, kot da mi nekaj manjka. Njena kuhinja je bila nekaj posebnega.

Še danes si sama naredim kakšno jed, ki sem jo jedla pri njej, kajti njena kuhinja mi bo ostala v spominu in prav tako vsi njeni obroki.

Res mi je bilo najlepše to, da vedno, ko sem prišla k njej, je bila nasmejana in nikoli ni bila tečna in nervozna. Ta njena kuhinja je imela vonj po njenih jedeh in po njej. Težko mi je bilo, ko ni bilo več. Te bolečine ne moreš predelati, saj jaz ne.