Ne dolgo nazaj sem srečala sošolko iz osnovne šole, na katero imam hecen spomin na njene obrvi, ker je imela res nevšečno izkušnjo. Bila je namreč kadilka in en petek, ko so bili zunaj, si je po nesreči zažgala vse obe obrvi, ker se ji je vžigalnik pokvaril. Ker takrat še ni bilo mnogo ličil na voljo za obrvi, je skoraj ene mesec prihajalo v šolo brez njih, preden so ji zrasle nazaj.
Še bolj hecno je pa to, da ona ni edina, ki jo poznam, da si je to naredila. Sem pa edino njo videla v celotnem procesu tega in iskreno ne vem, če si bom kdaj izbrisala to sliko iz glave. Sem zelo sočustvovala z njo, ampak vseeno je bil prizor vedno smešen. Če bi se meni to zgodilo, bi se zagotovo še sebi smejala, in si kaj čudnega narisala tam, kjer so bile obrvi, pa tudi če bi bilo še bolj čudno. Ne vem, ali bi bila tako pogumna, kakor je bila ona, da je potem skoraj brez obrvi hodila v šolo. Jaz ne bi.
Ko sva se srečali, sva bil tako veseli ena druge, da da sva se takoj objeli. Ker sva obe imeli dovolj časa, sva se odločili, da greva na kavo v bližnjo kavarno. Res je bilo prijetno, ko sva malce obujali spomine na najine dogodivščine iz srednje šole. Res sva bili takrat zelo tesni prijateljici in kar žal mi je, da nisva več toliko v navezi, ampak nimamo kaj. Takšno je življenje. Ko prideš iz šole, se začne življenje, ki nas lahko popolnoma oddalji, saj smo večino časa povezani s sodelavci in z družino, ki si jo ustvarimo. Za kakršna koli druga druženja pa žal nimamo več časa. Mislim, da pa naju bo vedno nekaj povezovalo in če ne drugega imam zanimivo zgodbo, kjer so glavna tema obrvi, ki jo lahko delim, da koga nasmejim.